Uteži

Klasične in specialne oblike uteži

Večina ljudi pozna tako imenovane olimpijske uteži, kjer se na dolgo palico na vsako stran namestijo koluti, ter ročke, ki so dejansko precej pomanjšana verzija olimpijske uteži (te so lahko s snemljivimi koluti ali pa so fiksne, torej je celotna utež v enem kosu). Poleg teh pa so pri sodobnih oblikah vadbe priljubljene še nekatere nove.

Ena najbolj znanih vrst je kettlebell. To je utež, ki ima v zgornjem delu ročaj, spodaj pa maso, ki je oblikovana koz zvonec. Uporablja se predvsem pri vadbi imenovani crossfit. Kettlebell omogoča dvigovanje precejšnje mase tako z eno kot z dvema rokama (sklenjenima eno ob drugi), ker je glavni del uteži pod samim ročajem, pa lahko izvajamo tudi vaje, pri katerih bi bile klasične ročke ob večjem številu kolutov preširoke – na primer takrat, kadar utež med počepom zanihamo med obema nogama, ki sta razkoračeni v širino bokov. Kettlebell pa ni vedno utež, ki je iz enega kosa – tako kot pri klasičnih ročkah imamo lahko tudi tu ročaj, na katerega so nameščeni koluti, le da so ti eden vrh drugega, s čimer dobimo navpično postavitev.

Zanimiva vrsta uteži so tudi clubbells, ki so po obliki enaki kijem (oziroma spominjajo na buteljko). So ozke in dolge uteži, torej je vadba ponovno drugačna, saj je masa razporejena po precejšnji dolžini.

Marsikdo uporablja uteži tudi za otežitev pogojev druge vadbe, na primer teka. Tekači so hitro vzljubili utežne manšete, ki jih je možno namestiti na gležnje ali zapestja. Z manšetami je seveda precej bolj enostavno kot z ročkami izvajati tudi vaje pri aerobiki in drugih ritmičnih vadbah.

Med ljubiteljskimi in rekreativnimi športniki pa je zagotovo najmanj znana vrsta uteži obtežilni jopič. Tudi ta precej oteži vajo, pa naj gre za tek ali vaje, kjer je pomembno dvigovanje trupa, na primer pri vajah na drogu (vzgibi). Zelo pogosto se uporablja pri športnem plezanju, kjer je odločilna prav moč, da svojo lastno težo (in z jopičem še več od te) obdržimo v položaju, kjer nas sila težnosti prav vleče proti tlom.